V zadnjih 6-ih mesecih v številnih podjetjih zaznavajo bistveno porast bolniške odsotnosti. Ne bom se spuščal v utemeljene bolniške (bolezni, poškodbe). Rad bi izpostavil predvsem tisti del bolniške odsotnosti, ki morda ni bil nujno potreben ali celo malce »izkoriščen« za druge namene. Vodje dobro veste, o čem govorim, kajne?
Zakaj torej ljudje izkoristijo bolniško odsotnost, ko mogoče tega ne bi potrebovali? Tukaj je na prvem mestu kvaliteta vodenja. V tem nasvetu bom izpostavil dve zadevi, ki kažeta, koliko vodje prispevajo k temu, da je bolniška odsotnost višja, kot bi bila potrebna.
1. Koliko se ljudje zavedajo, da so pomembni, koristni, da so cenjeni v podjetju?
To pomeni, da imajo zaposleni veselje do dela, da se njihovo delo opazi, se vodja z njimi ukvarja, pogovarja, da jim vodja da vedeti, da so pomemben in koristen člen ali del procesa. Če ljudje ne vidijo neke posebne dodane vrednosti ali se ne počutijo cenjene, se dogaja, da gredo na bolniško takrat, ko je večji obseg dela (»špice«) ali ko začutijo, da imajo doma veliko stvari za postoriti in je bolniška dobrodošla možnost, da ne koristijo dopusta.
2. Kateri sodelavci najpogosteje koristijo bolniško odsotnost?
Ko analiziramo strukturo sodelavcev, ki najpogosteje koristijo bolniško, dobimo zanimive podatke in zaključke. Dogaja se, da brez slabe vesti na bolniško odidejo tisti, ki niso najbolj učinkoviti in produktivni – in vedo, da jih bodo »pokrili« najboljši sodelavci. Kaj pa, ko začnejo zaradi tega zbolevati najboljši, kaj bo potem?
Ne živimo v idealnem svetu. Vsi smo ljudje, vsi imamo obveznosti in tako je. Dejstvo je, da bodo določeni sodelavci vedno poskušali izkoristiti bolniško odsotnost. A dejstvo je, da lahko vodje bistveno pripomorejo k temu, da se bodo ljudje počutili bolje, delali z več veselja in imeli zaradi tega tudi boljše zdravje ter manj razloga za bolniško odsotnost. Seveda ne podpiram tega, da »kupujemo« prisotnost sodelavcev, ko bi morali na bolniško za dan ali dva, da si odpočijejo in naberejo energije.
Korektivni ukrepi in sankcije so seveda možnost, da bistveno bolj učinkovit je iskren pogovor vodje s sodelavcem ter zavedanje vsakega sodelavca, da je za ekipo in podjetje pomemben, koristen in cenjen. Sam trdno verjamem v rek:
»Vodja, ki se ne ukvarja s sodelavci, si ne zasluži naziva vodja.«
Vodja, ki pozna zaposlene, dobro ve, kdaj potrebuje kdo od zaposlenih več podpore; kdaj potrebuje kakšno kavico in pogovor na štiri oči ali spodbudo, da bo lažje in bolje opravil svoje delo. Verjamem da boste z dvigom kvalitete vodenja v prihodnje veliko bolj pozitivni tudi, ko boste gledali podatke o bolniški odsotnosti.
Pri tem vam želimo veliko uspeha
Branko Žunec in ekipa BMC International
FINDES